Zlatorogeci odgovarjajo: Žiga Jug odgovarja

IME IN PRIIMEK:

Žiga Jug

TRENERSKI STAŽ:

Teče 9. leto

KOŠARKARSKA IZOBRAZBA:

Trener I. razreda

DOSEDANJI KLUBI:

KK Keleja Celje, ŽKK Athlete Celje, KK Zlatorog

KDO TE JE NAVDUŠIL ZA KOŠARKO?

Nedvomno prijatelji. Predvsem smo navduševali eden drugega, saj so bili to časi, ko ni bilo interneta v vsakem stanovanju in instantnih informacij o dogajanjih na športnih prizoriščih. Spomnim se kako smo tekmovali kdo bo na dvorišče prinesel najnovejšo novico o Michael Jordanu ali pa ko smo skupaj zbirali tolarje, da smo si lahko v bližnji trafiki kupili izvod hrvaške revije Košarka in brali o Draženu in ostalih zvezdah lige NBA. Mislim, da tu ne rabim omeniti, da smo hrvaško kmalu brali skoraj kot slovensko.

ZAKAJ SI SE ODLOČIL ZA TRENERSKI POKLIC?

Nekako sem, čisto po naključju pristal, kjer sem. Že od malih nog so mi zanimanje budili odnosi med ljudmi, njihovo obnašanje in razmišljanje. In ko mi je nekdanji trener Marko Zorko po naključju, ob nekem srečanju, ponudil, če bi mu pomagal pri delu z otroki, sem seveda pristal in kljub študiju našel nekaj časa za trenerstvo. Ne dolgo zatem sem pristal v Laškem in to moje zanimanje za trenersko delo me je postavilo v položaj moči, kjer lahko sedaj z orodjem košarkarske igre ustvarjam pozitivne spremembe v življenju igralcev, ki so mi zaupani.

Lahko bi dejal, da imamo trenerji kot mentorji nekakšno poslanstvo, da skozi delo na sebi in kreiranjem platforme za njihov razvoj, mlade osebe pripravljamo na življenje. Najbrž vsi ne moremo postati vrhunski športniki, lahko pa postanemo vrhunske osebe. Osebe polne empatije, integritete in odgovornosti, ki bodo s svojim zgledom korak za korakom spreminjale naše skupnosti na bolje.

KDAJ SI SE ZAČEL UKVARJATI S KOŠARKO?

S košarko sem se začel ukvarjati potem, ko so nam s prijatelji na dvorišču prepovedali igrati hokej, saj smo nehote poškodovali vse bližnje avtomobile. V tistem času, ko je celjski hokej bil že na zadnjih izdihljajih je našo pozornost ulovilo dogajanje s parketov, kjer je ravno tedaj liga NBA začela dobivati na popularnosti pri nas. Dokončno pa sem bil “kupljen”, ko sem pri 10 letih videl Marka Milića zabiti preko avta. Konec. Samo še košarka od takrat dalje.

KDO JE TVOJ VZORNIK?

Ha, fantje bodo rekli, da največkrat omenim Phila Jacksona ali Gregga Popovicha, a dejstvo je, da bi se omejeval, če bi znanje črpal samo iz enega vira. Menim, da na poklicni poti, kakor v življenju, mora človek biti konstantno v “stanju učenca” in iskati informacije, kjer le lahko. Zavedati pa se moramo, da je iskanje informacij le del učenja, večji in težji del (v današnji poplavi informacij) pa predstavlja selekcija tistih pravih, ki jih lahko nato apliciramo v svoje delovanje.

ZA KATERI KLUB NAVIJAŠ V SLOVENIJI, EVROLIGI IN LIGI NBA ?

Kar se domačega kluba tiče, tukaj ni dileme, časopisni izrezki slik Juraka, Sanija in ostalih, so krasili stene moje otroške sobe. NBA ligo spremljam v celoti že od kar pomnem, priznam pa, da sem zadnje čase zasvojen s prenosi Evroligaških tekem beograjske Zvezde.

KAJ TI JE NAJBOLJ VŠEČ PRI KOŠARKI?

Sam dojemam košarko (in šport nasploh) kot nekakšen inkubator za zdrav razvoj mladih oseb, skozi katerega lahko sčasoma popravimo in na novo zgradimo porušene skupnosti.

Šport, z ustreznim namenom in dobrim predajanjem znanja, verjamem, da lahko postane orodje za razvoj skupnosti, saj poleg telesnega zdravja med drugim udeležence uči pripadnosti, zavezanosti k višjim ciljem, karakterne moči ter sodelovanja. Prav tako pa služi kot odlična povezava in spodbuda k sodelovanju raznih avtoritet in inštitucij v življenju mladih oseb.

Vsi mi, če se tega zavedamo ali ne, si želimo biti del nečesa večjega od nas samih, biti povezani, pripadati nečemu, delovati za višji cilj, biti mentorirani, sodelovati itd. Vse to, če si le želel, so ti nekoč nudile močne skupnosti, kjer so ljudje skrbeli za dobrobit ljudi v skupnosti. Ne glede, da so tudi te skupnosti imele svoje pomanjkljivosti, so mladi pri vstopanju v “svet odraslih” bili deležni močnejšega opolnomočenja s strani izkušenejših, sedaj pa se s procesom individualizacije družbe ta nekdanji “modus operandi” vse bolj pozablja.

Življenje pa je moštveni šport in je ultimativno nezadovoljivo, če ga živiš le zase.

KATERI JE TVOJ NAJVEČJI DOSEŽEK?

Največji dosežek je nedvomno število otrok, ki je zasvojenih z oranžno žogo in ki se dnevno vrača po dodatno znanje. S kolegi v klubu nam uspeva, da polnimo telovadnice po laški občini in skrbimo, da se močna košarkarska tradicija v mestu nadaljuje.

KAJ JE TVOJ ŽIVLJENJSKI CILJ?

Več je ciljev, ki so med seboj prepleteni, če pa bi moral strniti, bi rekel, da bi vedno želel biti v poziciji, kjer bi lahko s svojim delovanjem vnašal pozitivne spremembe v življenja ostalih ljudi.

KAJ POČNEŠ V PROSTEM ČASU?

Poizkušam kar čim več časa najti za najbližje, skrbeti za lastno zdravje ter se izobraževati, tako poklicno kot osebnostno.